Mali metljaj (Dicrocoelium dendriticum) je zajedalec iz družine sesačev. Odrasle oblike merijo v dolžino le 1,5 do 2,5 mm in v širino 1 do 1,5 mm. Njihovo telo je ploščato in suličaste oblike. Zajedajo v jetrih, kjer naseljujejo male žolčevode domačih in divjih prežvekovalcev, konjev, prašičev in kuncev. V naših rejskih pogojih in zaradi naših prehranskih navad zajedalec ni nevaren človeku.

Bolezen je značilna za suhe travnike dolenjskega in notranjskega krasa in za alpsko predgorje.

Razvojni krog

Razvoj zajedalca je vezan na dva vmesna gostitelja. Jajčeca malega metljaja, ki jih okužena žival izloča z blatom, požrejo suhozemni polži. V naših ekoloških razmerah je to najpogosteje polž Zebrina detrita.

polž zebrina detrita polž

Slika 1 in 2: polž Zebrina detrita

V polžih se razvijejo vmesne razvojne stopnje zajedalca, ki jih imenujemo cerkarije. Po 105 do 138 dnevih nastanejo skupki cerkarij, ki se obdajo s sluzjo. Takšne sluzaste kepice polži izločijo. Mravlje požrejo sluzaste kepice šele, ko jih zanesejo v mravljišče. Pri nas je najpogostejša vrsta črna gozdna mravlja (Formica fusca), lahko pa vlogo drugega vmesnega gostitelja opravljajo tudi številne druge vrste mravelj.

mravlja

Slika 3: črna gozdna mravlja (Formica fusca)

Po 26 do 36 dnevih se v mravljah razvijejo naslednje razvojne stopnje zajedalca, ki jih imenujemo metacerkarije. Okužene mravlje se zadržujejo na rastlinju. Končni gostitelj se okuži tako, da poje mravlje skupaj z rastlinsko krmo.

S krvnim obtokom pridejo mladi metljaji v jetra, kjer se naselijo v malih žolčevodih. Spolno dozorijo med 7. in 12. tednom po okužbi.




razvojni krog mali metljaj

Slika 4: razvojni krog zajedalca (povzeto po Discover Vol. 21 No. 8; avgust 2000)

Težave, ki jih povzroča mali metljaj

Mali metljaj v jetrih povzroča poškodbe tkiva in zastajanje žolča, kar vodi v biliarno cirozo jeter obolelih živali. Bolezen poteka na začetku prikrito, živali ne razvijejo učinkovite imunosti. Zato so ponovne okužbe zelo pogoste. Klinični znaki so neznačilni, bolezen se kaže predvsem v zmanjšani prireji mesa in mleka. Mlade živali zaostajajo v rasti. Pri masovni invaziji lahko visoko breje ovce tudi zvrgavajo. Za okužbo z malim metljajem je značilno postopno napredovanje bolezni; neozdravljiva ciroza jeter nastopi v 2 – 3 letih.

Bolezen ugotavljamo na klavnici s pregledom jeter. V žolčevodih se nabira temno rjava tekočina, v kateri plavajo težko opazni zajedalci. Žolčevodi izgledajo kot vrvice ali belkasti trakovi, ki so prepredeni med celotnim jetrnim tkivom. Taka jetra je potrebno neškodljivo uničiti.

Pri živih živalih potrdimo bolezen s pregledom blata. V iztrebkih najdemo značilna temno rjava jajčeca. Ta so zelo majhna (38-45 x22-30 mikronov). Teh jajčec pa v iztrebku ni zelo veliko, saj se iz enega jajčeca razvije veliko število invazijskih oblik (metacerkarij), ki so v mravljah. Jajčeca so zelo odporna in zlahka prenesejo vse vremenske prilike od hudega mraza do velike poletne vročine.

V naši ambulanti smo okužbo z malim metljajem prvič ugotovili v decembru leta 2011. Bolezen so zanesli rejci z nakupom okužene govedi. V letu 2012 beležimo največji izbruh bolezni, ko je 25,53% vseh pregledanih vzorcev blata vsebovalo jajčeca malega metljaja. Največji odstotek pozitivnih vzorcev blata ugotavljamo v naslednjih mesecih: november, december in januar (11,11; 14,81; 18,51%), nato pa zopet junija (18,51) in septembra (11,11%). V ostalih mesecih je delež pozitivnih vzorcev občutno manjši, kar kaže na periodično izločanje jajčec malega metljaja. Pri zatiranju bolezni ima opisana ugotovitev velik pomen, kajti v spomladanskih in poletnih mesecih se lahko zgodi, da v blatu ne najdemo jajčec, kljub močni okužbi bolne živali.

ovca

Terapija

Zatiranje bolezni temelji na zdravljenju obolelih živali in na uničevanju vmesnih gostiteljev. Zaradi negativnih vplivov na okolje, se na travnikih izogibamo uporabi sredstev za zatiranje polžev. Najbolj učinkovit ukrep je uničevanje mravljišč in zatiranje mravelj.

V Sloveniji je za zdravljenje okužb rejnih živali z malim metljajem registriran edino preparat Monil, ki pa žal ni 100% učinkovit.

 

mag. Simon Rakuljič Zelov, dr. vet. med.