Kužek je začel držati glavo na stran?
Vestibularni sistem je del nevrološkega sistema, ki je odgovoren za ravnotežje ter položaj glave in telesa. Deli se na periferni (uho) in centralni (možgani).
Glede na anatomsko razdelitev vestibularnega sistema se tudi obolenje deli na obolenje perifernega in centralnega vestibularnega sistema.

Najpogostejši simptom tega obolenja je nagnjenost glave na stran ter pojav nistagmusa - ritmično, sinhrono, od volje neodvisno gibanje očesnih zrkel v določeni ravnini. Na podlagi smeri nistagmusa se lahko določi ali gre za centralni ali periferni izvor. Vertikalna oblika nistagmusa nakazuje na izvor sindroma centralno.
Lahko se pojavi tudi ataksija (motnja usklajenosti – koordinacije mišičnih gibov in se kaže s težavami pri hoji), široka stoja, kroženje, nagnjenost telesa ali celo padanje na stran ter škiljenje.
opis slike v 2-3 besedah
Vzroki za nastanek bolezni so zelo različni. Daleč najpogostejša vzroka sta vnetje srednjega ali notranjega ušesa. Sindrom lahko izzovejo tudi ototoksična  zdravila, to so zdravila, ki poškodujejo receptorje in živčne celice v notranjem ušesu. Sem spadajo aminoglikozidni antibiotiki ter nekatera zdravila za odvajanje vode iz telesa. Drugi vzroki, ki lahko vplivajo na ravnotežni sistem pa so še: travma, poškodbe bobniča, ki vodi do vnetja notranjega ušesa, tumorji, zmanjšano delovanje ščitnice, možganska kap, vnetje možganskih ovojnic.

Periferni vestibularni sindrom se lahko pojavi tudi dedno. Kadar gre za to obliko se razvije že v prvem trimesečju življenja. Pojavlja pa se pri pasmah nemški ovčar, doberman, akita, angleški kokeršpanjel, beagle, tibetanski terier idr.

Bolezen ugotovi veterinar na podlagi zgodovine bolezni, dobrega kliničnega pregleda ter s pomočjo nevrološkega pregleda. Neizogiben je pregled ušesnega kanala z otoskopom.
Priporočljivo je opraviti analizo krvi in urina ter merjenje krvnega pritiska.
Kadar na podlagi vseh podatkov, ki jih pridobimo s pomočjo tehnik, ki sem jih opisala, ne ugotovimo pravega vzroka se poslužimo dodatnih specialističnih metod kot sta magnetna resonanca in računalniška tomografija. Za to se odločimo predvsem takrat kadar želimo opredeliti ali gre za centralni ali periferni izvor bolezni.

Zdravljenje je najpogosteje simtomatsko, razen v primeru kadar gre za vnetje srednjega ali notranjega ušesa. V primeru hujše oblike obolenja, žival ne pije in ne je, je potrebno žival hospitalizirati ter ji nuditi dodatno podporno terapijo v obliki tekočinske terapije in hranjenja preko nazogastrične sonde.
Prognoza bolezni je dobra. Ponavadi se ob pravilni terapiji stanje izboljša v treh dneh. Simptom nagnjenosti glave na stran pa izzveni v obdobju do deset dni.

Vzroki za pojav perifernega in centralenga vestibularnega sindroma:

PERIFERNI VESTIBULARNI SINDROM

Vnetje notranjega ušesa
Idiopatski vestibularni sindrom
Hipotireoidizem
Poškodba bobniča ter sekundarno  vnetje srednjega/notranjega ušesa
Toksične snovi: antibiotiki, dezinficiensi, težke kovine
Tumorji
Poškodbe glave
Dedna oblika
Vnetje vestibulokohlearnega živca

CENTRALNI VESTIBULARNI SINDROM

Encefalitis- ne nfekcijski, infekcijski, prehod vnetja in ušes v možgane
Tumor
Infarkt
Zastrupitev ( metronidazol)
Poškodba lobanje


Katarina Ponikvar, dr.vet.med.